|
2005 _ Intervju Gian-Luca
Faccio(f). Sprasevala Metka Golec(m).
m. Vojarizem?
f. Mislim, da vojarizem ni slab, nekako smo vsi vojarji, vsi gledamo in
opazujemo to kar nas zanima. Vprasanje je, kaj naredimo z materialom kasneje.
m. Zanima me, ali imas kdaj slabo vest, ko fotografiras ljudi?
f. Ne, ko fotografiram nimam problema. Kot ze receno mislim, da je problem
kako in zakaj uporabis fotografijo kasneje. Ljudje delamo napake in zgodi
se, da naredis fotografijo, za katero si mislis, da bi bilo bolje, ce
je ne bi naredil in je ne uporabis, jo ne zlorabis.
m. Mislis, da s fotografiranjem ljudi, le-te izkoriscas?
f. Ne, to ne delam. Za to sem prenaiven in nocem biti instrument propagande.
Vseeno mi je koga fotografiram, saj imam do vseh posameznikov enako spostovanje.
Vsak clovek ima pravico, da je spostovan. Mislim, npr. na demonstraciji
policaj nekoga pretepa. Policaj je placan, da opravlja to delo in placan
je zato, da ne razmislja. Mene zanima mehanizem, ki sproza to pretepanjem,
kontekst ne policaj, ne on, ki tepe. Ko sem fotografiral ministra Grassa
sem igral »paparazza« in nisem imel s tem nobenega problema,
saj sem si s tem delom cez dva tedna placeval solnino.
m. Upadanje fotografije?
f. Mislis, da je fotografija dosegla svojo najvisjo stopnjo, svoj limit?
Ja in ne. Mislim, da na tem svetu in v tem sistemu ne gre brez fotografije.
Reklame, volitve, brez fotografije svet ne bi imel propagande.
m. Kaj pa upadanje v umetniski fotografiji?
f. Mislim, da se je v zadnjih 10-ih letih razvilo nekaj novega. Mislim,
da je fotografija _e vedno ziva in bo vedno del nase zgodovine. Problem
vidim v umetniskem svetu, v tem konzervativnem sistemu, ki ne funkcionira.
Se zdalec nismo vsega iznasli in mislim, da se v fotografiji da se veliko
narediti. Tako kot ne bi bilo Michellangela brez Giotta. Tako se bodo
se naprej rojevali dobri slikarji. Problem vidim v miselnosti, da je v
umetnosti bilo narejeno ze vse. Umetnisko sceno je potrebno opozoriti
na nove stvari, novo mora zamenjati staro, umetnost mora delati za umetnost,
ne pa za zobozdravniske ordinacije. V umetniski sceni poznamo monopole,
nastala je diktatura.
m. Hodis na razstave drugih umetnikov, fotografov?
f. Prej sem veliko hodil, trenutno ne, ker sem zelo zavzet s svojim delom
in ko koncam svoj delovni dan nimam vec energije, potrebne koncentracije
za ogled razstave. Vcasih sem imel tudi strah, da bodo dela drugih name
prevec vplivala, mislim, da sem za svoje znanje dovolj videl, verjetno
bom razstave kdaj spet mnozicno obiskoval, ampak trenutno nimam te potrebe.
Moram pa povedati, da si zelo rad ogledam dela drugih ljudi, vendar v
privatnem krogu, doma, da ljudje pridejo k meni ali obratno ter se nam
zgodi nek poglobljeni dialog, izmenjava.
m. Kdaj, zakaj, kako si zacel fotografirati?
f. No, ja. Mislim, da sem bil star 15 let, prva ljubezen, razmisljanja
o prihodnosti in ze od nekdaj sem imel zeljo postati fotograf. Predvsem
zato, ker sem v drugih medijih, npr. v pisanju resnicno slab, pa tudi
drugi solski predmeti so mi delali preglavice. Umetnost pa me je ze od
malega navdusevala, prevzemala in nekako sem vedel, da bom na tem podrocju
lahko naredil vec. Obiskoval sem srednjo umetnisko solo v Italiji, ampak
tudi slikanje po stiri ure na teden je zame bilo prenaporno oziroma tudi
moja osebnost se nekako odbija od slikanja, ker sem po naravi zelo hiter
in hekticen in mislim ter cutim, da je fotografija ravno pravi medij zame.
Za fotografijo pa sem se dokoncno odlocil, ko sem se vrnil iz Bosne. Tam
sem v casu vojne delal kot novinar, pisal sem za nekaj casopisov in zraven,
res samo kot dopolnilo, sem fotografiral. Te fotografije sem pokazal nekemu
fotografu in njegovo mnenje je bilo, da fotografija res ni zame, da naj
raje opustim ukvarjanje s tem medijem, da mi ne bo nikoli uspelo. Ta trenutek
je bil odlocilen, saj me je ta negacija spodbudila in zacutil sem oziroma
vedel sem kaj hocem delati. Fotografirati.
m. Kaj mislis, da hocejo gledalci videti?
f. Nocem vedeti kaj hocejo gledalci, ker mislim, da prav to delajo drugi
mediji. Me ne zanima kaj hocejo gledalci videti, zelo nevarno je razmisljati
o tem kaj si drugi zelijo in kaj hocejo, mislim, da te taksno razmisljanje
omeji, nisi vec svoboden. Moja svoboda ni to, da delam kar drugi pricakujejo
in hocejo od mene.
m. Kaj, cesa naceloma ne bi nikoli fotografiral?
f. Na to tezko odgovorim, saj se to neprenehoma spreminja. Ne gre za to,
da jaz cesa ne bi fotografiral, ampak gre za to, da dolocenih stvari ne
bi nikoli pokazal, uporabil. Poskusiti zelim vse. Kot ze receno, vprasanje
je kaj se izkaze na koncu-kako fotografija komunicira. Lahko pa recem,
da me na vojnih podrocjih ne zanimajo mrtvi in jih zavestno ne fotografiram.
Zgodilo se je, da sem se z nekim francoskim fotografom skoraj stepel,
ko je pripovedoval in razlagal kako in kaj se splaca fotografirati, da
je zasluzek vecji. Nisem mogel verjeti, da se lahko sploh tako grdo razmislja.
Velikokrat sem opazil in lahko recem, da med vojsko in fotoreporterji
sploh ni nobene razlike, le mediji so razlicni, drugacni nacini izrazanja.
Situacije so enake, eni streljajo, drugi pa to z uzitkom izkoriscajo.
m. Razlika oko-kamera-rezultat?
f. Zdajle ni vec. Vcasih pa ja. Skozi delo pridobivas izkusnje. Vedno
so fotografije, ki ne uspejo, ampak ves zakaj. Zaradi izkusenj ves kaj
treba uporabiti v doloceni situaciji, kateri objektiv, kdaj crno-belo
ali barvno, kaksni casi,… V zadnjem casu imam na terenu pri sebi
tudi vec kamer, npr. na zadnje v Severni Koreji sem imel pri sebi kar
tri aparate; tako digitalnega kot analognega in kljub smehu nekaterih
je meni to zelo pomembno.
m. Vloga tehnike?
f. Po moje mora tehnika samo pomagati uresnicevati neko idejo in ne obratno.
Cilj ne sme biti tehnika, ampak ideja in njena moc. Na tehniko sem se
vedno posral. Pred leti sem vodil delavnico z mladimi, ki se niso nikoli
ukvarjali s fotografijo. Poudarek sem imel na ideji, na njenem razvoju
oziroma o tehniki sploh nisem govoril. Rezultati delavnice so bili odlicni.
m. Kompozicija?
f. Moj koncept je ne imeti koncepta. Zadnje case, ko se odpravljam fotografirati
si v glavi nekako zamislim priblizno kaj in kako naj bi bilo, vendar se
pri svojem delu tezko drzim nekih v naprej pripravljenih zamisli, kajti
samo delo je hitro in stresno.
m. Dokumentacija-fikcija?
f. Fotografija sama po sebi je vedno neke vrste dokumentacija, je odslikava
necesa, kar se je zgodilo. Lahko recem, da je vse dokumentacija. Tudi
pri fikciji, imaginaciji, kajti ce je ideja bila fotografirana, pomeni,
da se je nekaj zgodilo. Nekako tako: jaz dokumentiram svojo idejo oziroma
sam se gibljem v polju tipicne dokumentarne fotografije.
m. Nadmoc? Kot fotograf?
f. Vcasih sem imel obcutek, da sem bil center vsega kar se okoli mene
dogaja, ko sem imel v rokah kamero. Scasoma pa sem se naucil, da se potuhnem,
distanciram od te pozicije, saj ne gre za mene, ampak je vaznejse kaj
se okoli mene dogaja. Nocem imeti neke nadmoci, ker mislim, da bi se skozi
taksno pozicijo vse izgubilo. Je pa seveda res, da ima fotoaparat kot
objekt neko moc, da te ljudje takoj opazijo in vedo za kaj se gre. Kamera
za mene ni nikakrsna maska ali pistola. Ne streljam z njo. Kamera je zame
samo medij s katerim se izrazam in mi ne sme oziroma mi ne predstavlja
nic vec od tega.
m. Kaj delas trenutno?
f. Trenutno sem tukaj na Dunaju na pocitnicah, pripravljam razstave za
Pjong-Jang in Peking ter skusam sestaviti zgodbe, ki sem jih pred kratkim
v neki obliki fotografiral v Severni Koreji. Problem imam s casopisi,
kajti sistem deluje tako, da vse fotografije romajo v urednistva preko
agencij oziroma fotograf sam ne more vec prodati fotografije casopisni
hisi. Situacija je tezka, kajti v fotografskih urednistvih casopisov sedijo
ljudje, ki nimajo pojma, delajo pac kar jim recejo novinarji. Sam vedno
strogo zabicam, da mojih fotografij ne smejo objavljati in prodajati desnicarskim
casopisom kot sta Kronen Zeitung, Kurier. Vseeno mi je za denar oziroma
za vsoto, ki mi jo ponujajo, svojih fotografij ne dam. V Italiji ne dovolim,
da bi moje fotografije bile objavljene v skrajno desnicarskih post-fasisti_nih
casopisih.
m. In se ni zgodilo?
f. Ne, drugace bi jih tozil.
m. Kako zasluzis denar? Z narocili?
f. S fotografijo, teme si dolocim sam. V zacetku, ko sem se ucil so bila
to narocniska dela, zdaj pa vem kako sistem funkcionira in se odlocam
popolnoma sam.
m. Delas kdaj v studiu?
f. Ne. Studio mi je dolgocasen.
m. Digitalno-analogno?
f. Digitalna fotografija je digitalna fotografija in nima z analogno kaj
dosti skupnega. Je pa zanimiv medij, ki ga tudi sam vedno vec uporabljam,
da sem lahko hiter. Prednost je tudi v tem, da vidis rezultat takoj, da
ne rabis razvijati negativov.
m. Kaj je za tebe razlika med njima?
f. Kot sem zakljucil prejsnji stavek. Razlika je negativ. Digitalna je
trenutno se vedno v zaostanku za ostrino analogne, seveda pa se zelo hitro
izboljsuje. Za mene je pac pomemben negativ. Digitalna fotografija mi
predstavlja nek nestabilen medij, arhiviranje na cd in serverjih, diskih
zahteva presnemavanje, skratka vedno je mogoca in zal tudi pogosta izguba
podatkov. Kar me moti je tudi dejstvo, da sedaj tudi sam ob posedovanju
digitalnega fotoaparata venomer fotografiram.
m. Se bojis za svoj obstoj?
f. Ne to sploh ne, problem vidim v tem, da je v javnem prostoru fotoaparat
vedno bolj prisoten in prezenten in so ljudje skozi to vedno bolj nervozni,
saj se pocutijo neprekinjeno opazovane. Npr. zgodilo se mi je, da sem
sedel v restavraciji in nekdo me je brez dovoljenja fotografiral. Sel
sem do njega in mu rekel, da bi bilo bolje, ce ne bi videl te fotografije
kje objavljene. To je bilo tudi njemu v poduk. Ce npr. fotografiram v
lokalu, vedno vprasam ali sploh lahko fotografiram, ker mislim, da ima
vsak clovek pravico do svoje privatnosti in tega se ne sme izkoriscati.
m. Kaj pa na cesti?
f. Podobno. Vendar ne vprasam vsakogar, zaupam si in vem, da ne bom zlorabljal
motivov.
---
|
|
|