|
Intervju Borut Peterlin
(telefon_2005).
a-miha . b-borut
a.Kaj trenutno delas?
b.Trenutno sem zakljucil projekt »London in Borut Peterlin«
in naredil knjigo, pravzaprav maketo knjige, v eni sami kopiji. Drugace
pa razmisljam o novih projektih. Zelim zakljuciti idejo-projekt »Ob
petih zjutraj« z enomesecnim potovanjem in fotografiranjem po Evropi
ter vse zakljuciti v obliki knjige. Seveda pa delam tudi vsakdanje stvari,
kar pomeni prezivetje za kruh in mleko.
a.In kaj delas za kruh in mleko? Dobis teme za fotografiranje s strani
narocnikov ali jih izberes sam?
b. S fotografijo sluzim na dveh podrocjih. Fotografiram za oglasevalske
agencije na komercialnih projektih in na novinarskih reportazah za razlicne
casopise. Redkeje fotografiram za oglasevalske agencije, pogosteje oziroma
kar konstantno pa delam na novinarskem podrocju. Pri novinarskem projektu
si okoli 2/3 motivov in projektov izberem sam oziroma jih predlagam mediju
oni pa izberejo, 1/3 pa mi jih predlagajo in se sam odlocim ali stvar
izpeljem ali ne.
a.Fotografija-voajerizem. Tvoja razmisljanja.
b.Vsekakor je voajerizem prisoten. Lahko bi rekel, da je nek temelj oziroma
eden od elementov, ki so neposredno povezani s fotografijo. Se pravi gledati,
gledati nekam, v nekaj. Iz neskoncnosti, ki nas obdaja usmeriti pozornost
v nek detail. Ga izpostaviti, se mu posvetiti. Ko recem detajl, nimam
v mislih makro motiv. V primerjavi z neskoncnostjo, ki nas obdaja je tudi
satelitska fotografija Zemlje, le minoren detajl. Tako menim, da voajerizem
je zelo prisoten in v tem ne vidim nic narobe. Pravzaprav je to zame eden
najboljsih delov tega medija, morda celo moje gonilo pri vsej stvari.
Primer. Prejsnji teden sem fotografiral en dan zjutraj ob 6:00 v Trbovljah,
nadaljeval do 9:00 v vasi Dobovec, ki lezi nad Trbovljami oziroma na visini
trboveljskega dimnika in ko se veter obrne, jim prinese ves dim iz termoelektrarne.
To pomeni ogromno zvepla, itd… Se pravi dopoldan, sem podozivljal
zgodbe bolnih ljudi brez normalne ekonomske prihodnosti in zgodbe o nezmoznost
prezivetja njihovih otrok. Bil sem v njihovih stanovanjih, se z njimi
pogovarjal, spustili so me v svoj zivljenjski prostor in v zgodbe svojega
zivljenja. Ta reportaza je bila narejena za tednik Mladina, isti dan popoldan
pa sem za revijo Ambient fotografiral eno izmed najprestiznej_ih stanovanj,
ki sem jih kdaj videl. Skratka, taksni dve skrajnosti, ki sta me popolnoma
»odpulila«. Po eni strani tista majhna smrdeca kamra s stiskami
ljudmi, katerih strah izgube razumes, delis, na drugi strani pa neizmerno
udobje prestiza, kjer je ta isti strah izgube enako intenzivno prisoten,
le formuliran v popolnoma drugacni obliki.
a.Na nek nacin, ce razumem prav, si dokumentiral dve skrajnosti, revscino
in bolezen na eni ter bogastvo in prestiz na drugi strani. Morda me zanima
tvoj odnos v pogledih na dokumentacijo in fikcijo oziroma ali sam delas
kdaj slikarsko-fiktivne zgodbe, posnetke.
b. Odgovor na to vprasanje se dejansko skriva v nadaljevanju prejsnje
misli. Zame najpomembnejsi element kot za fotografa in posledicno voajerja
je, da me ljudje spustijo k sebi, v njihov najintimnejsi prostor. V tej
obcutljivi situaciji potem jaz v njih dvignem in usmerim objektiv in…
fotografiram. V tej situaciji je vsak fotograf voajer, a na poseben nacin.
Ce fotograf ni iskren v svojih namenih, je napet in to neiskrenost, napetost
bo zacutil subjekt in posledicno zacutil zrcalno reakcijo napetosti. Tako
se portretiranec ne bo zelel fotografirati, oziroma se pogosteje bo postal
tog in napet, tako ne bos uspel narediti dobre fotografije. Po drugi strani,
pa ce je fotograf, kot voajer z ogromnim fotoaparatom, iskren s svojimi
nameni in daje z vsako gesto vedeti, da nima kaj skrivati, da so mu nameni
posteni, ga subjekt lazje sprejme in sodeluje pri fotografiranju. Iz prej
omenjene izkusnje je zame najvecji kompliment to, da sem dopoldan prebil
v eni delavski druzini, popoldan pa v eni bogati-prestizni druzini in
sam sem z oboji enako dobro funkcioniral. In to je zame neka vescina,
neka skrivnost, neka fascinacija, ki jo sam pri sebi konstantno preverjam,
pilim.
a…neka sirina.
b.Ce me clovek spusti zraven, me spusti zaradi necesa, ce me ne spusti
zraven, pa me tudi ne spusti zaradi nekega razloga. Edini argument, ki
sem ga odkril je iskrenost, ko cloveku pokazes, da ga zelis fotografirat
brez slabih namenov. To me znova in znova motivira pri fotografiji. Najbolj
bizarno pa je, da to ne velja le za ljudi, ki tako kot psi »zavohamo«
napetost, strah, ampak isto velja tudi za roze, oblake in krajine. Je
nerazlozljivo, a ce bi zacel opisovati kaksne tezave sem imel, ko sem
izkljucno za denar fotografiral tulipane v vazi in po drugi strani kako
se iz same ljubezni postavijo oblaki v popolno harmonijo z hisami, elektricnimi
drogi, ko vse skupaj pogledas skozi fotoaparat ves, da to ni nakljucje,
ampak na-kljuc-je. Pa saj vsi isto dozivljamo vsak dan, v vsaki situaciji,
to je le vprasanje gledanja, opazanja… in zopet smo tam kjer smo
zaceli, pri voajerizmu.
a.Se ti zdi, da ti kamera, aparat omogoca neko nadrejeno pozicijo, hoces
obvladat sceno, jo nadziras ali pustis dogajanju prosto pot?
b. Sem nadrejen v svoji zgodbi. Ker pac jaz lahko fotografiram njihove
roke, lahko jih fotografiram s cigareto ali brez. Se pravi, sem nadrejen
v svoji zgodbi, vendar eno je moja zgodba, drugo je njihova zgodba. Vsekakor
ne gledam nase kot na nekaj vec, ne smatram se za dirigenta ali statista,
ampak soigralca. Ravno to je tisti element, da se fotograf ne pocuti nadrejenega
ali pa podrejenega, ko fotografira nekoga blazno revnega ali blazno bogatega…
a…to je o cemer si ze govoril v prejsnjem vprasanju.
b. Vsem pristopis enako, jih obravnavas enakopravno, z enako frizuro in
enakimi kavbojkami. V vsakem primeru je zgodba, ki jo delas fiktivna.
Tako ali drugace. Ni nobenega dvoma, da jaz krojim svojo zgodbo. Glede
odnosa oseba na osebo pa skusam razvijati enakovrednost. Ljudi poslusam
in jih jemljem enakovredne.
a. Jasno je, da svojo zgodbo peljes sam. Ali imas, ce se vrneva k revni
druzini, ze izdelane kadre in zgodbo preden prides na kraj snemanja oziroma
koliko pustis trenutku in zgodbi prosto pot, koliko pustis svobode dejstvu,
da bo nekdo na posnetku kadil ali ne? Imas ze v naprej nastavljene motive,
sekvence,…?
b. Poskusam imet cim bolj prazno glavo. Dobesedno. Ko pridem na snemanje,
ne razmisljam. Nekateri fotografi se blazno pripravljajo, jaz pa se pripravim
tako, da imam pri sebi vso svojo opremo oziroma ce zelim naredit makro
posnetek, da imam pri roki makro objektiv, da mi ne zmanjka baterij, niti
priblizno pa ne razmisljam vnaprej makro posnetek bi odgovarjal zgodbi.
Res pa je, da si na snemanju pogosto recem, da bi zgodba potrebovala makro
posnetek. Na primer pri tej dimnik-trboveljski zgodbi sem razmisljal kako
bi prikazal situacijo v tej vasi in v bistvu nisem imel nobene ideje.
Vas Dobovec lezi malce visje od dimnika in pogled se razprostira direktno
dol na dimnik. Takoj sem vedel, da moram ta pogled nekako uporabiti in
sestaviti kader, ki bo ponazarjal kontrast med cistostjo in umazanijo.
In kaj sem naredil? Enostavno novinarka se je v vaski osnovni _oli pogovarjala
in sprasevala ljudi, jaz pa sem vzel fotoaparat in ostalo opremo ter odsel
na sprehod. Iskal sem metaforo cistosti, ki bi jo postavil v ospredje
in dimnik v ozadju. Kar nekaj casa sem hodil sem okoli cerkve, his, plezal
po klancih, dokler nisem opazil gospo, ki obesa perilo in takoj sem vedel,
da je to to. Cisto perilo in dimnik, cisto perilo na »cistem«
zraku in dimnik kot negacija tega. Cim sem videl to primerjavo sem vedel,
da imam tukaj posnetek in potem sem 15-20 minut poizkusal z razlicnimi
objektivi, razlicnimi kadri, dokler skozi objektiv nisem videl tisto kar
sem cutil.
a.Ali imas kak_no nacelo cesar ne bi nikoli fotografiral?
b.Ne vem. Tega nimam, da bi rekel nikoli. Ce recem nikoli ne bi fotografiral
tega…
a…bi jutri moral.
b…ja. To pomeni polno glavo. Bolj, ko imam prazno glavo vec stvari
vidim. Vem, kaj me ne motivira, kaj mi ni zanimivo fotografirat. Ne zanimajo
me zenski ali moski akti, ceprav ima veliko fotografov to za visek oziroma
za najbolj prestizen motiv. Sem to delal, pa me nikoli ni zintrigiralo,
da bi videl kaj vec kot le lepe linije, sence,…
a.Sploh delas kaj v studiu?
b.V studiu ne delam. Studio je zaprt prostor, kljub temu da vem, da se
v studiu da veliko in dobro delat me ni nikoli pritegnil. Tako kot akti
ne. Res pa je, da delam s studijskimi lucmi v odprtem prostoru. Ravno
vceraj zvecer sem fotografiral neko gospo za reklamno akcijo in jo do
osvetlil s studijskimi flesi, kot kontrapunkt lucem mesta v ozadju. Mimogrede,
ce se navezem na prej povedano, nisem verjel v idejo, ki naj bi jo fotografija
izrazala in na koncu narocnik ni uporabil fotografije in ideje, kljub
temu, da so priznali, da sem svoje delo profesionalno opravil. Skratka
studijska luc mi je vsec, tako kot tudi »fles« in te kose
opreme imam, ne zelim pa si da bi delal v studiu. Vedno sem zelel biti
v gibanju.
a.In tehnika? Delas z digitalno tehnologijo ali z analogno?
b.Opisane zadeve iz zadnjega tedna sem delal z digitalno kamero, ker je
pac za medije to obvezno. Mediji zahtevajo kratke casovne roke, zmeraj
se mudi in tako delam to z digitalno tehnologijo. Svoje osebne projekte
pa se vedno delam na dia-film oziroma na negative.
a.Se ti zgodi, da rezultat, posnetek ni tisto kar si videl, kar si zelel?
b.Ja. Veckrat. Veckrat sem razocaran, kot pa zadovoljen s posnetkom. Gary
Winogrand eden izmed mojih vzornikov je imel »nor« moto in
je fotografiral stvari, da bi videl kaksne so fotografirane. Se pravi
fotografiral je vse in karkoli. In ta ideja mi lezi nekje v podzavesti.
Ce pogledam serijo »London in Borut Peterlin«, ki je bila
predstavljena v gUF-u mi ni bilo popolnoma nic jasno kaj bom naredil s
temi posnetki. Ali bo to knjiga, razstava, ali bo reklamna akcija ali
samo album oziroma le lep sprehod. Ta stvar mi nikoli ni jasna in nikoli
se z njo ne obremenjujem. Dolocene projekte pac zakljucim in to najveckrat
v obliki knjige, saj je le-ta moj idealni medij, ampak ko grem fotografirat
ne razmisljam o neki koncni formi, v glavnem fotografiram vse kar vidim,
vse kar miga, kar mi pritegne oko. In to mi predstavlja odlicno vajo,
da se uris, da vsakodnevne predmete in situacije opazujes, kot da so se
prvic zgodile in se ne bodo nikoli ponovile, kar je dejansko res! Velikokrat
krozim okoli objekta in sem navdusen kako se svetloba spreminja, kako
padajo sence, kako se ozadje spreminja, kompozicija kreira, vse plese
okoli mene. Vedno me nekaj zintrigira, tudi ce na prvi pogled zgleda popolnoma
dolgocasen trenutek. Fotografija nikoli ne bo dobra samo zaradi prostora
kjer se pac nahajas. Fotografija bo uspela le, ce bos nasel dober koncept.
Skratka tvoj um je najvecja omejitev, ker ce najdes dober koncept, ce
najdec dober kader in si potrpezljiv je vse mozno. Fascinira me navadna,
vsakdanja situacija v kateri vidim in zacutim dobro zgodbo. Govorim seveda
o samo eni fotografiji, ki bi peljala do naslednje in… Skratka cim
manj razmisljam o umetnosti in cim vec je delam. Na vprasanje kdo te lahko
vec nau_i o vevericah, _lovek, ki je doktor vevericologije in je celo
zivljenje preuceval veverice, ali veverica, jaz odgovarjam veverica. Taksna
je moja pot. Nekako me ne zanimajo trendi sodobne umetnosti, niti daljnosezne
izjave o druzbi, niti me ne zanima dokumentiranje druzbenih tokov. Bolj
kot to me zanima moja interakcija z druzbo, vpetost v umetnost, moje plavanje
v druzbenih tokovih. Ne berem mnogo knjig o umetnosti in nisem privrzenec
konceptualnih trendov, ki so trenutno in. Sodobna umetnost je, tako kot
nasa druzba, prevec racionalna, prevec vpeta v »public relation«,
v reklamo, v prodajo, v quick fix. Namesto tega raje berem knjige o kvantni
fiziki, o spoznanjih, ki majejo same temelje te druzbe. Te nove ideje
so podobno bogokletne kot je bilo Kopernikovo spoznanje, da je Zemlja
le eden izmed planetov, ki krozijo okoli sonca – da clovek ni sredisce
vesolja. Predstavljajte si kako bogokletna misel v srednjem veku!!! Sedanja
kvantna fizika prihaja enako bogokletnih idej. Ta nova veja fizike pravi,
da gledalec ne more nepristransko opazovati dogodek ali stvar brez, da
bi jo spremenil, brez, da bi vplival nanjo. Fiziki prihajajo do spoznanj,
da sta opazovalec in opazovani povezana v realnem in fundamentalnem pomenu
besede. Povzeto. Kar dozivljamo ni posledica zunanjih faktorjev, ampak
je posledica nasih notranjih interakcij. Vem, zveni kot new age filozofija,
a spoznanje, da je materija sestavljena iz 99,9999% praznega prostora
mi daje novo perspektivo na ta svet. Perspektiva, ki na glavo postavi
naso lepo potrosnisko, kapitalisticno stalco.
a. Eno izmed vprasanj je bilo kako dolocis koncno predstavitveno formo
svoje ideje, svojega zabelezenega posnetka in na to si odgovoril, da je
knjiga tvoj idealen medij. Kako gledas na same prostorske postavitve,
ki jih oblikujes v galerijskih, likovnih prostorih, kjer pridejo se nekatere
nove komponente v igro?
b.Absolutno. Knjiga je svoja zgodba. Razstava je svoja. Razstava se postavi,
je tam in je ni vec. Knjiga pa ostane. Razstava je cisto svoj medij, kar
pomeni, da zahteva…ne vem. Morda bi rekel celo, da je razstava kar
drug jezik, kljub temu da uvrstis iste fotografije vanjo, da pripovedujes
isto zgodbo, je cisto drug medij, drug jezik. Kot da bi neko idejo, nek
koncept izrazil skozi klasicno glasbo na eni oziroma skozi elektronsko
glasbo na drugi strani. V principu imas in uporabljas iste parametre,
iste note, a rezultat je zelo, zelo drugacen.
a.Ali hodis na razstave drugih fotografov?
b.Ja, redno. Res pa je, da zdaj zaradi hcere veliko manj, tako, da smo
zadeve zmanjsali na minimum. Na zalost. Ampak skoraj obsedeno kupujem
fotografske knjige, ki uporabljajo zgolj fotografijo kot pripovedni jezik.
Narativnost je mogocno orodje pri pripovedovanju fotografskih zgodb. V
narativnosti podob lezi ogromen potencial in ta potencial nameravam raziskati.
Verjamem, da se lahko iz narativnih fotografskih zgodb veliko naucim in
zelo me zanima kaj pocnejo drugi na drugih koncih sveta. Drugace je tale
nasa lepa Slovenija prevec udobna.
a.Cutis kaksno upadanje zanimanja za fotografijo v galerijski, likovni
sceni?
B. Ne, ravno nasprotno. Mislim, da je v porastu. Fotografija je trenutno
zelo popularna, saj se cedalje ve_ umetnikov izraza z njo. Fotografijo
v svoja dela vkljucujejo tako likovniki, kiparji, multimedijci kot tudi
konceptualisti. Mislim, da fotografija blazno prodira ne samo v umetnosti,
ampak tudi v nasem vsakdanu. Ce pogledam in vidim sebe kot dokumentarnega
fotografa, opazam, da cedalje vec prestiznih galerij zastopa dokumentarne
fotografe oziroma to zvrst fotografije.
a.Kaj mislis, da ljudi, gledalce-publiko zanima in privlaci na fotografiji?
Kaj privlaci tebe kot gledalca na posamezni fotografiji nekega drugega
fotografa?
b.Najprej bi rad povedal, da dogma, ki trdi, da je fotografija univerzalni
jezik ne velja. Je zelo razsirjen jezik, ni pa univerzalen. Do tega spoznanja
sem prisel, ko sem svojo knjigo dokumentarnih fotografij »Rock Otocec«
pokazal svoji teti, ki je zadevo gledala in listala, ter me vprasala zakaj
ji sploh kazem, saj ona tu nobenega ne pozna. V tistem trenutku sem spoznal,
da ona gleda mojo knjigo, kot druzinski album in ji ujeti trenutek, narativnost,
tehnicna perfekcija, kader in ideja za njimi nic ne pomeni. Seveda nisem
to za zlo vzel, le razumel sem, da ona drugace gleda na fotografijo, kot
jaz. Njej je kljucno, da nekoga na fotografijah prepozna in se z njim
poistoveti v smislu tukaj bi pa tudi jaz rada bila, oziroma vesela sem
zate. Fotografijo vsak drugace gleda in vsak jo drugace razume, skratka
to ni univerzalen jezik. Morda bi se le dodal, da se je potrebno glede
tega jezika izobrazevat in to tako, kot se v soli u_imo tuj jezik. Kajti
vid je zelo pomemben. _lovek dobi 90% vseh informacij skozi oci, preko
vizualnih informacij. Oci so avtocesta informacij v mozgane, kot sus v
glavo. To je tako mocno, tako sugestivno… Izzivam vas na preizkus.
Stojte pokoncno in udobno deset centimetrov dvignite eno nogo. Brez tezav
boste tako stali minuto. Sedaj pa isto ponovite z zaprtimi ocmi! Neverjetno,
da je nas sesti cut za ravnotezje tako odvisen od vida!
a…ce ne znas kontrolirati vizualnih informacij, da lahko zgresis…
b…ja. Ce ne obvladas vizualnih informacij, one obvladajo tebe. _e
samo pogledas kaksno sranje dobivamo vsak dan preko televizije, preko
spleta, preko reklamnih oglasov… Ce ne znas ustvariti neke distance,
ce nisi toliko izobrazen in ne poznas osnovnih trikov kako se manipulira
z ljudmi, podlezes temu, podlezes na podzavestni ravni, kar je se najhuje.
Enostavno podlezes in se sploh ne zavedas, da si podlegel. Jaz mislim,
da se vizualnega jezika ne sme podcenjevati, ampak ga je potrebo razlagat,
spoznavat, razumet. To je avtocesta v podzavest in zavest.
a.Morda za konec se eno ze velikokrat slisano, malce zurnalisticno vprasanje.
Kdaj in kako, zakaj si zacel fotografirati?
b.Ze v osnovni soli sem fotografiral z enim ruskim aparatom in je cela
zadeva bila bolj »loto varianta« oziroma ce sem prepoznal
fotografijo-posnetek, ki sem ga naredil sem bil ze blazno vesel. To so
bili bolj poskusi in uvajanje. V srednji lesno-tehnicni soli pa sem se
odlocil, da bom sel v Prago studirat, vsi so se malce nasmejali in rekli,
da naj kar grem, sam pa sem se leta pripravljal in se koncentriral na
to zadevo, potem naredil sprejemne in to je bilo to. Kar pa me se vedno
drzi v fotografiji, je dejstvo, da ne verjamem v nakljucja, to ne pomeni,
da govorim, da ne verjamem, ampak v samem bistvu vem, da je vse povezano
in da se vse hkrati dogaja. Imam neke obcutke, ki so zelo resnicni in
potem, ce sem sam v ravnotezju s samim sabo, se bo to tako hitro skanaliziralo
v kader, da lahko recem, da je to zelo instantna zadeva. Morda za konec
tega odgovora ena anekdota. Vsako jutro prakticiram tai-ji in nekega jutra,
ko sem se vracal iz jutranjega rituala sem hodil po stopnicah in razmisljal,
da bom sel na Kitajsko. Ce ne zdaj takoj pa vsaj v naslednjih 5-ih letih.
Ni vazno kdaj in kako, morda samo na letalo sem in tja. Vazna mi je bila
ideja iti na Kitajsko. Stopnic je bilo konec, sledil je zajtrk in pred
kosilom sem seveda ze pozabil kaj sem se odlocil. Nato dobim telefonski
klic ter povabilo na razstavo v Sanghaju. Nakljucje, ki mi je vzelo sapo.
Ampak veliko takih je vsak dan, sicer res manjsa, ampak se dogajajo vsak
dan. Ja. To je to.
---
|
|
|