|
(intervju se je zgodil
26.1.2006 na doma Jane-ta Stravs-a v Ljubljani)
----
Miha. Jane, kako
vidis primerjavo med fotografijo danes in med tisto pred 20-imi leti,
ko si zacel ustvarjati?
Jane. Ena stvar je, ko imas fotografijo, posnetek, ki je eden(1) od sestintridesetih(36)
ali pa eden(1) od dvanajstih(12) na »kontaktni kopiji«. Takrat
se zacne vprasanje prezentacije. Kajti posnetek na »kontaktni kopiji«
ima drug pomen kot fotografija na steni galerije ali natisnjena v reviji.
Meni osebno je pac to nek fetis. (pokaze na fotografijo na steni) Tole
sem nasel v Bronx-u. Ansel Adams iz leta 1943, legenda, ustanovitelj sole
»f64«. Take fotografije redko vidis ob kozarcu vina in cigareti,
ampak jo lahko vidis samo v posvecenih prostorih, v galerijah, v muzejih.
To, da posedujes taksen kos je privilegij. Prostor postavitve pa…
Kakor kdaj. Razstava, ki sem jo delal v Trstu (september.2006) je bila
narejena na prostor, ki so ga sestavljali trije nivoji, tri nadstropja.
Odprt prostor je dopuscal, da si iz vsakega nivoja pod dolocenimi koti
lahko videl posamezne fotografije na ostalih dveh nivojih. Formati so
se dolocali glede na prostor, vnaprej so se dolocile tocke pogleda gledalca,
ki se giba znotraj neke konstalacije. Sam sem kaj takega delal prvic.
Zdaj mi je to neka nova izkusnja in ne vem, ce sem odgovoril na tvoje
vprasanje?
Miha. Nisi in ni problema. Odkrito povedano me je skozi tvojo monografijo
»Photographic Incarnations« (ZRC SAZU 2002) povezava dokumentarnih
in modnih fotografij malce begala in postavlja se mi vprasanje kako ti
vidis to povezavo?
Jane. Sam sem se pri delu na tej monografiji pocutil kot montazer. V to
je bilo tudi vlozenega najvec dela. Kaksen naj bo vrstni red, kako naj
si fotografije sledijo. Ceprav sam vedno zacnem listati knjige od zadaj,
sem tu razmisljal tako o vsebinskih kontrastih znotraj samih fotografij
kot o pomenih in presenecenjih, ki jih lahko proizvedejo razlicna sosledja
fotografij. Nujna se mi je zdela povezava dokumentarnih fotografij z glamurozno,
modno fotografijo. Teh prepletov je v knjigi ogromno, saj so na nek nacin
vedno bili prisotni v mojem delu. Na nek nacin skusam vedno najti v glamurju
neko napako, narediti nek zamik, subverzijo. To mi je bila tudi neke vrste
vodilna nit pri sami dramaturgiji knjige.
Miha. Ko si omenil, da pri modni fotografiji isces neko napako, me zanima
ali oziroma kako isces to napako v dokumentarni fotografiji. Ali jo sploh
isces oziroma kaj isces v dokumentarni fotografiji, kako vidis navezo
z glamurjem?
Jane. A vidis tam cez (pokaze skozi okno). Zadnjih par mesecev jo spet
lahko vidim, le bolj od dalec… Zjutraj je bila tako lepa, dim iz
njenega dimnika v »kontra luci«. Tista zgradba je ljubljanska
toplarna in jaz sem jo gledal skozi okno svoje sobe celo otrostvo. To
me je verjetno na nek nacin determiniralo. To industrijsko okolje, to
je zame neko… Helmut Newton je kot otrok s starsi prezivel ogromno
casa v glamuroznih, elegantnih hotelih in je to okolje kasneje vpeljeval
v svoje delo kot prizorisca svojih fotografskih seans. To je v bistvu
njegov melieu, v katerega pa vnasa provokativne vsebine, ki jih v takih
prostorih ne pricakujes. In ta nepricakovana srecanja "blisca"
in razsutih industrijskih pokrajin so ta, ki so mi zanimiva in dajejo
fotografiji nek poseben naboj, napetost. Te presenetijo. Klasicnih glamuroznih
posnetkov ne delam in ne maram. Modni posnetek v enem ultra ubranem, betonskem
ambientu ima zame tisti pravi naboj.
Miha. Koliko imas svobode pri modnih narocilih? Ti povedo kaj zelijo?
Jane. Imel sem velik privilegij pri delu za slovensko modno linijo Cliche,
kjer je bilo za moje pojme tako kot bi moralo biti. To pomeni, da se neka
znamka odloci za avtorja in ga vzame zaradi njegovega pristopa, stila
ter mu pustijo absolutno svobodo. V mojem primeru je bilo tako samo z
znamko Cliche. Pri ostalih so bila bolj ali manj narocila kjer lahko le
korektno, profesionalno opravis svoje delo ali pa moras vloziti ogromno
napora da poskusas najti luknje, ki te zadovoljijo in se tako pod opravljeno
delo lahko brez sramu podpises. Po drugi strani je pa poseben izziv delati
znotraj nekih vnaprej dolocenih okvirov, ki jih zeli narocnik in poskusati
narediti presezek.
Miha. Ce sklepam in pogledava v knjigo, si vanjo umestil tudi te usmerjene
in narocene modne fotografije oziroma si s svojimi idejami uspel?
Jane. Ja, te, ki so vkljucene v knjigo so nedvomno uspesne. To je moja
prva knjiga in naslednja sigurno ne bo taka.
Miha. Na nek nacin niti ne more biti, kajti ce povrsno pogledam in vidim
pred sabo knjigo 20-ih let dela bi za naslednjo taksno potreboval spet
20 let.
Jane. Zadovoljen sem, da je knjiga izsla in se sedaj lahko usmerim v neke
bolj specificne tematike.Ta je neke vrste moja osebna izkaznica in izkaznica
tega prostora v katerem so fotografije nastajale. Seveda brez ZRC SAZU-ja
in Ota Lutharja izid sploh ne bi bil mogoc. Prepoznali so jo kot svojevrsten
dokument casa ter se jo odlocili izdati, kljub temu, da taksne knjige
niso praksa v programu te zalozbe, ki je usmerjena v znanstvene, humanisticne
teme. Eseja Marine Grzinic in W.J.T. Mitchell-a sta fotografijam dodala
teoretski diskurz, znanstveni premislek, ki je monografijo in mojih 20
let dela zaokrozil.
Miha. Dejansko je teh zadnjih dvajset let nek cas, ko se je celoten kontekst
tega prostora spremenil. Prisli so »billboard« plakati in…
Jane. Ja. In ce se ta pokrajina ze toliko spremeni ter se zacnejo pojavljati
tudi »billboard« plakati bi si zelel, da je na njih prisotnega
vsaj nekaj humorja, nekega zavedanja o likovnem izrazu, nekaj izvirnosti
in kvalitete. To danes je dejanska vizualna katastrofa. Osebno nimam proti
»billboard-om« nic in mi tisti v New Yorku, Barceloni, Milanu
nekaj predstavljajo. Vsec mi je inteligentna in kvalitetna komerciala,
vizualna nadgradnja neke ideje. Naj je to humor ali nek luciden obrat,
ki preseneti… Zmeraj mora biti nek obrat, nekaj vsaj mikro vec, ki
te premakne, ki… Tukaj v tem prostoru se mi zdi neka avstrijska,
najbolj banalna mozna varianta. Neokusno.
Miha. Vedno iscemo nek presezek. Nekaj vec. Ne glede na pozicioniranje
znotraj uporabne ali likovne umetnosti mora delo funkcionirati in biti
lepo. Preprican sem, da odkritost in direktnost znotraj dela prinese rezultate,
ki komunicirajo in omogocajo presezke. Dejansko je vseeno v katerem mediju
in za koga je stvar narejena. Ce funkcionira in jo zacutis potem deluje.
Zdi se mi, da je odkritost glavna in najbolj pomembna.
Jane. Vseeno mi je ali je delo komercialno ali osebno. Tudi Richard Avedon
je delal po narocilu, pa so nastala izjemna dela, ki so se redno pojavljala
na straneh Harper's Bazaar-ja in ki se danes predstavljajo v galerijah
ne glede na njihovo komercialno izhodisce.
Miha. Ob teh debatah vedno pomislim na Kurt-a Schwitters-a in na njegov
opus, ki zajema tako slikarstvo, kot kiparstvo in prostorske instalacije.
In on je avtor logotipa za znamko »Pelikan«. Logotip, ki ga
podjetje po skoraj celem stoletju se vedno uporablja. Neka brezcasnost,
nek presezek.
Jane. Pomembna stvar je kulture narocnika, ki zna nekaj takega prepoznati
oziroma to isce. Ta prostor ima tega zelo malo.
Miha. Dejansko so to stoletni procesi.
Jane. Pri nas je bilo 10 let nazaj se neko ravnotezje med "brutalno"
komercialo in interesom po neki kvaliteti. Zdaj se mi zdi, da stvari zelo
padajo, da je edini faktor to, da mora biti delo cimbolj poceni in gotovo
do jutri ter je prav vseeno kako je izvedeno.
Miha. Dejansko to izraza ne spostovanje do ljudi,do uporabnikov, sprejemnikov,
gledalcev.
Jane. Ja, itak.
Miha. Neka »vse kar bomo ponudili bodo vzeli« logika.
Jane. Tocno. Recimo, prav zaradi dunajske (maj.2006) in trzaske razstave
si oddahnem in sem zadovoljen, da nisem povsem zaprt v ta majhen prostor,
ki bi me lahko zafrustriral do konca. Skozi taksne stvari se mi odpira
nek optimizem, da vseeno obstaja neko prepoznavanje kvalitete in da se
ceni avtorsko delo. Da se ti ne dogajajo samo neki nasmehi, ampak dejanski
dialog.
Miha. Mislis, da je to neko vprasanje mentalitete, neizobrazenosti?
Jane. Eno in drugo. Mentaliteta je itak taksna, da se ljudje zacno izogibati
cloveka, ki izstopa iz povprecja. Zato mi tudi vse te nagrade… Dejansko
cutim nek »kontra efekt«, kar se tice ljudi tukaj, okolice.
Ceprav naj bi to bila le neka moznost, ki odpira nova vrata, omogoci boljse
pogoje dela se mi zdi, da morajo prodorni avtorji pri nas kljub vsem priznanjem
in strokovnim pohvalam iz tujine vedno znova startati na zacetku, na nicli.
---
|
|
|